PISMO POSLANCEM DRŽAVNEGA ZBORAZAKON O RTV SLOVENIJA
Ob postopku za sprejem novega Zakona o RTV Slovenija vam želimo še enkrat pojasniti stališce Sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija, ki smo ga pisno in ustno izrazili Ministrstvu za kulturo na t.i. usklajevanjih in ga zastopali v javni razpravi o tem zakonu. Naše stališce je nasprotovanje osrednji spremembi , ki jo zakon prinaša, to je spremembi statusa zaposlenih v javnem zavodu RTV Slovenija. Poslej naj bi ne bili vec javni uslužbenci. Zakaj nasprotujemo? V preteklih šestih letih so socialni partnerji na ravni države in na ravni zavoda vodili zahtevna pogajanja o placnem sistemu za javni sektor in jih koncali s podpisom aneksov h kolektivnim pogodbam. Javni zavod RTV Slovenija je s tem zacel uporabljati celovit in pregleden placni sistem, kakršnega v svoji zgodovini še ni imel. Zaposleni so bili s prevedbo razvršceni na delovna mesta iz Aneksa h KP JZ RTV S, prvic so bili sistemsko deležni napredovanja, in sicer za nazaj, saj sistema napredovanja RTV Slovenija doslej ni imel. Prav tako je bil z ZSPJS in KPJS uveden pregleden seznam dodatkov in pregleden sistem horizontalnega napredovanja. Take možnosti zaposleni sploh še niso imeli. Placni sistem javnega sektorja seveda ni popoln in so se ga socialni partnerji zavezali izboljševati in odpravljati napake, vendar pa zavod placni sistem ima in ga je dolžan izvajati, saj ga kot uporabnika javnih sredstev nadzorujejo pristojne institucije. Zakaj hvalnica placnemu sistemu, ki je deležen precej ostrih kritik? Zato ker je bil do nedavna veljavni placni sistem RTV S oziroma so bili placni sistemi v zadnjih dvajsetih letih kaoticni in podcenjevalni, predvsem do ustvarjalcev na podrocju kulturnih in umetniških radijskih in televizijskih programov. O tem zgovorno prica t.i. informativna prevedba iz leta 2004. Je dobra ilustracija dolgoletnega podvrednotenja, ki kaže tudi na odnos vsakokratnega vodilnega kadra do kulturnoumetniških ustvarjalcev in s tem programov. Le-te predlog novega zakona sicer pripoznava kot vodilno vsebino. A skozi posebni status, ki ga podeljuje zavodu, ga vendarle zanima v glavnem urejanje novinarskega oz. informativnega podrocja ter zaslužka, ki ga bi zavod ustvarjal na prostem trgu. Saj, citiramo iz uvodne besede k Zakonu, » Javna radiotelevizija mora torej zagotavljati v osnovi vse, kar sicer zagotavlja tržno usmerjena radiotelevizija, poleg tega pa še vsebine, storitve in programe, ki tržno niso zanimivi, vendar pa izpolnjujejo naloge javne službe.«!! V luci take usmeritve vodi sprememba statusa zaposlenih, predvsem na podrocju umetniške ustvarjalnosti, izobraževalnih in kulturnih vsebin, nazaj, v stanje, kakršno je vladalo pred vstopom v placni sistem javnega sektorja. In pri tem nimamo v mislih le placne podcenjenosti, marvec predvsem podcenjevanje strokovnosti, izobrazbe in usposobljenosti, ki je v preteklosti naredilo veliko škode in nemalokdaj potisnilo RTV S na raven, ko je lahko ob ugotovljenih mankih le še zardevala. Tudi take poljubne izbire in prakse so ZSPJS, KPJS ter Aneks h KP JZ RTVS presegli in vzpostavili formalni okvir, ki strokovnosti, znanju in usposobljenosti koncno daje pravo mesto v kadrovski usmeritvi zavoda. Staro placno stanje je zaradi aneksov, ki so se brez sistemske podlage delili bodisi v nerazumno visokih ali pa smešno nizkih indeksnih vrednostih, v casu pogajanj vzbujalo pri pogajalcih na vladni strani odpor in ocene, ob katerih nas je bilo sram kot pogajalce in kot zaposlene v zavodu. Prav tako je skoraj vsak tretji zaposleni imel tako rekoc lastno delovno mesto. Vse navedeno je preverljivo na Ministrstvu za javno upravo. To je bil sistem brez nadzora, zato ga je bilo zlahka tudi zlorabiti. Bojazen zaposlenih, ki nasprotujemo izvzemu iz sistema javnih uslužbencev, je oprijemljiva – vrnitev v staro stanje in s tem prej ali slej tudi zares pokop vsebin, ki, kakor ugotavlja predlagatelj zakona, niso tržno zanimive. To so torej številne umetnostne zvrsti, širok spekter izobraževalnih vsebin, otroške in mladinske oddaje, dokumentarne zvrsti, paleta kulturno-informativnih zvrsti, morda le razvedrilne in športne oddaje ne. Ta ocena do neke mere seveda drži, a prav v tem je srž nacionalnih programov – nalog javne službe: niso namenjeni za trženje, marvec za široko, najširšo razgledanost, za kultiviranje odnosov med ljudmi, do ljudi, narave, idej. V domacem okolju in po svetu, med izbrano in znano ustvarjalnostjo in iskanji na družbenih, umetniških, cloveških obrobjih. Za spodbujanje pronicljivosti, raziskovalnega duha pri publiki in premikanju meja pri ustvarjalcih. Naloge javne službe na podrocju radiotelevizije so bistvenega pomena za zdravo družbo. Temu so namenjena javna sredstva, in ne prilagajanju tržnemu povpraševanju in s tem ocenam o pricakovanem okusu javnosti. Zato javna radiotelevizija mora v osnovi zagotavljati vse zgoraj našteto, šele potem morda tudi to, kar zagotavlja tržno usmerjena radiotelevizija! Skozi zakon pa se nakazuje korak k marginalizaciji (skozi komercializacijo in priseganje na ratinge poslušanosti in gledanosti posameznih programskih zvrsti) kulturnih in umetniških vsebin na radiu in televiziji in posredno rušenje enega od stebrov nacionalnosti. Izvzem iz sistema javnega sektorja zato ne bo koristil ne informaciji, še manj pa produkciji na podrocju kulture, saj bodo prevladale prakse in regulacije, ki temeljijo na ozkih interesnih poljih in ne podlegajo nadzoru, kakršen velja za tako raznoroden korpus najvecjega javnega pomena in seveda tudi najvecjega financnega obsega na podrocju kulture. Na prvih dveh usklajevalnih sestankih s predstavniki ministrstva za kulturo smo skušali vzbuditi obcutljivost za prav ta vprašanja, vendar smo bili preslišani. Zato so, kakor zdaj vidimo iz izjav socialnih partnerjev, usklajevanja propadla. Spremembo statusa RTV S namrec podpira le zunanji zastopnik poklicnih novinarjev! To pa je za ustvarjalce kulturnih in umetniških vsebin nesprejemljivo. Kot da je ZoRTVS spisan zgolj za utrditev sprege, ki je v obrazložitvi predstavljena s trditvijo, da bo zakon omogocal vecjo avtonomijo novinarskega poklica. V pravi posmeh pravni državi in socialnim partnerjem, ki izkazujejo reprezentativnost za RTV-dejavnost, torej zastopniško pooblastilo za vse pogajalske in usklajevalne postopke, pa je podpis dogovora s strani zastopnikov novinarskega poklica, ki niso reprezentativni za RTV- dejavnost! To je zlonamerno, še vec, dejanje, uperjeno zoper kulturne in umetniške vsebine v nacionalni RTV in zacetek njihovega ukinjanja. Nedvomno bi bilo mogoce udejanjiti skrb za avtonomijo JZ RTV S tako, da bi bila novo dosežena sistemska kvaliteta javnega sektorja vgrajena v strukturo zakona in bi z novimi izboljšavami in popravki dajala dobro oporo za pregledno, motivacijsko podprto poslovanje RTV Slovenija tako navznoter kot navzven. Saj tako zelo sui generis, kakor je bil zavod na podrocju kadrovanja in plac zadnjih dvajset let, si ne zasluži biti vec. Spoštovani poslanke in poslanci, clanice in clani Državnega sveta, prosimo, da znova skrbno pretehtate svojo odlocitev glede statusa javne radiotelevizije. Nesistemskost, pravna nedorecenost in odmik od prave namembnosti nacionalne radiotelevizije so idealna podlaga za financno in vsebinsko razgradnjo javnega zavoda RTV Slovenija. Peter Kosmac, lr. |