ODPRTO PISMO POSLANCEM DRŽAVNEGA ZBORA
O PREDLOGU ZAKONA O RTV SLOVENIJA
Ob postopku za sprejem novega Zakona o RTV Slovenija vam želimo še enkrat pojasniti stališče Sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija, ki smo ga pisno in ustno izrazili Ministrstvu za kulturo na t. i. usklajevanjih in ga zastopali v javni razpravi o tem zakonu. Naše stališče je nasprotovanje osrednji spremembi, ki jo zakon prinaša, to je spremembi statusa zaposlenih v javnem zavodu RTV Slovenija. Poslej naj bi ne bili več javni uslužbenci. Zakaj nasprotujemo?
V preteklih šestih letih smo socialni partnerji na ravni države in na ravni zavoda vodili zahtevna pogajanja o plačnem sistemu za javni sektor in jih končali s podpisom aneksov h kolektivnim pogodbam. Javni zavod RTV Slovenija je s tem začel uporabljati celovit in pregleden plačni sistem, kakršnega v svoji zgodovini še ni imel. Zaposleni smo bili s prevedbo razvrščeni na delovna mesta iz Aneksa h KPJZ RTVS, prvič smo bili sistemsko deležni napredovanja, in sicer za nazaj, saj sistema napredovanja RTV Slovenija doslej ni imela. Prav tako je bil z ZSPJS in KPJS uveden pregleden seznam dodatkov in pregleden sistem horizontalnega napredovanja. Take možnosti zaposleni sploh še nismo imeli. Plačni sistem javnega sektorja seveda ni popoln in smo se ga socialni partnerji zavezali izboljševati in odpravljati napake, vendar pa zavod plačni sistem ima in ga je dolžan izvajati, saj ga kot uporabnika javnih sredstev nadzorujejo pristojne institucije.
Zakaj hvalnica plačnemu sistemu, ki je bil deležen precej ostrih kritik?
Zato ker je bil do nedavna veljavni plačni sistem RTVS oziroma so bili plačni sistemi v zadnjih dvajsetih letih kaotični in podcenjevalni, predvsem do ustvarjalcev na področju kulturnih in umetniških radijskih in televizijskih programov. O tem zgovorno priča t. i. informativna prevedba iz leta 2004. Je dobra ilustracija dolgoletnega podvrednotenja, ki kaže tudi na odnos vsakokratnega vodilnega kadra do kulturno-umetniških ustvarjalcev in s tem programov. Le-te predlog novega zakona sicer pripoznava kot vodilno vsebino. A skozi posebni status, ki ga podeljuje zavodu, ga pa vendar zanima v glavnem urejanje novinarskega oz. informativnega področja ter zaslužka, ki ga bi zavod ustvarjal na prostem trgu. Saj, navajamo iz uvodne besede k Zakonu, »Javna radiotelevizija mora torej zagotavljati v osnovi vse, kar sicer zagotavlja tržno usmerjena radiotelevizija, poleg tega pa še vsebine, storitve in programe, ki tržno niso zanimivi, vendar pa izpolnjujejo naloge javne službe.« !!!
V luči take usmeritve seveda vodi sprememba statusa zaposlenih, predvsem na področju umetniške ustvarjalnosti, izobraževalnih in kulturnih vsebin, nazaj, v stanje, kakršno je vladalo pred vstopom v plačni sistem javnega sektorja. In pri tem nimamo v mislih le plačne podcenjenosti, marveč predvsem podcenjevanje strokovnosti, izobrazbe in usposobljenosti, ki je v preteklosti naredilo veliko škode in nemalokdaj potisnilo RTVS na raven, ko je lahko ob ugotovljenih mankih le še zardevala. Tudi take poljubne izbire in prakse so ZSPJS, KPJS ter Aneks h KP JZ RTVS presegli in vzpostavili formalen okvir, ki strokovnosti, znanju in usposobljenosti končno daje pravo mesto v kadrovski usmeritvi zavoda. Staro plačno stanje je zaradi aneksov, ki so se brez sistemske podlage delili bodisi v nerazumno visokih ali pa smešno nizkih indeksnih vrednostih, v času pogajanj vzbujalo pri pogajalcih na vladni strani odpor in ocene, ob katerih nas je bilo sram kot pogajalce in kot zaposlene v zavodu. Prav tako je skoraj vsak tretji zaposleni imel tako rekoč lastno delovno mesto. Vse navedeno je preverljivo v pristojnem direktoratu na Ministrstvu za javno upravo. To je bil sistem brez nadzora, zato ga je bilo zlahka tudi zlorabiti.
Bojazen zaposlenih, ki nasprotujemo izvzemu iz sistema javnih uslužbencev, je zato oprijemljiva – vrnitev v staro stanje in s tem prej ali slej tudi zares pokop vsebin, ki, kakor ugotavlja predlagatelj zakona, niso tržno zanimive. To so torej številne umetnostne zvrsti, širok spekter izobraževalnih vsebin, otroške in mladinske oddaje, dokumentarne zvrsti, paleta kulturno- informativnih zvrsti, morda le razvedrilne in športne oddaje ne.
Ocena o tržni nezanimivosti do neke mere seveda drži, a prav v tem je srž nacionalnih programov – nalog javne službe: niso namenjeni za trženje, marveč za široko, najširšo razgledanost, za kultiviranje odnosov med ljudmi in do ljudi, do narave, do idej. V domačem okolju in po svetu, med izbrano in znano ustvarjalnostjo in iskanji na družbenih, umetniških, človeških obrobjih. Za vzbujanje pronicljivosti, raziskovalnega duha pri publiki in premikanje meja pri ustvarjalcih. Naloge javne službe na področju radiotelevizije so bistvenega pomena za zdravo družbo! Temu so namenjena javna sredstva – in ne prilagajanju tržnemu povpraševanju in s tem ocenam o pričakovanem okusu javnosti. Zato javna radiotelevizija mora v osnovi zagotavljati vse zgoraj našteto, šele potem morda tudi to, kar zagotavlja tržno usmerjena radiotelevizija! Skozi zakon pa se nakazuje korak k marginalizaciji kulturnih in umetniških vsebin na nacionalni RTV (skozi komercializacijo in priseganje na stopnje poslušanosti in gledanosti posameznih programskih zvrsti) in posredno rušenje enega od stebrov nacionalnosti. To je usmeritev, ki sledi mnenju, da so v prihodnje javna finančna sredstva (rtv-prispevek) tako ali tako namenjena samo informativnim programom, tudi komercialnih televizij!! Izvzem iz sistema javnega sektorja zato ne bo koristil ne informaciji na javni radioteleviziji, še manj pa njeni produkciji na področju kulture, saj bodo prevladale prakse in regulacije, ki temeljijo na ozkih interesnih poljih in ne podlegajo nadzoru, kakršen mora veljati za tako raznoroden korpus največjega javnega pomena in seveda tudi največjega finančnega obsega na področju kulture. Na prvih dveh usklajevalnih sestankih s predstavniki ministrstva za kulturo smo skušali vzbuditi občutljivost za prav ta vprašanja, vendar smo bili preslišani. Zato so, kakor zdaj vidimo iz izjav socialnih partnerjev, usklajevanja propadla.
Spremembo statusa RTVS namreč podpira le zunanji zastopnik poklicnih novinarjev! To pa je za ustvarjalce kulturnih in umetniških vsebin nesprejemljivo. Gre za dejanje spajdašenosti ozkega kroga novinarske sfere s politiko in za ignoranco: kot da je ZORTVS spisan zgolj za utrditev sprege, ki je v obrazložitvi predstavljena s trditvijo, da bo zakon omogočal večjo avtonomijo novinarskega poklica.
V pravi posmeh pravni državi in socialnim partnerjem, ki izkazujejo reprezentativnost za RTV-dejavnost, torej zastopniško pooblastilo za vse pogajalske in usklajevalne postopke, pa je podpis dogovora o stopnji usklajenosti členov predlaganega zakona s socialnimi partnerji s strani zastopnikov novinarskega poklica, ki niso reprezentativni za radiotelevizijsko dejavnost! To je zlonamerno, še več, dejanje, uperjeno zoper kulturne in umetniške vsebine na nacionalni RTV in začetek njihovega ukinjanja.
Nedvomno bi bilo mogoče udejanjiti skrb za avtonomijo JZ RTVS tako, da bi bila novo dosežena sistemska kvaliteta javnega sektorja vgrajena v strukturo zakona in bi z novimi izboljšavami in popravki dajala dobro oporo za pregledno, motivacijsko podprto poslovanje RTV Slovenija tako navznoter kot navzven. Saj tako zelo sui generis, kakor je bil zavod na področju kadrovanja in plač zadnjih dvajset let, si ne zasluži biti več.
Spoštovani poslanke in poslanci, prosimo, da skrbno pretehtate svojo odločitev glede statusa javne radiotelevizije. Nesistemskost, pravna nedorečenost in odmik od prave namembnosti nacionalne radiotelevizije so idealna podlaga za finančno in vsebinsko razgradnjo javnega zavoda RTV Slovenija kot skrbnika kulturne in umetniške ustvarjalnosti na področju radiotelevizije v Sloveniji.
Peter KOSMAČ
predsednik
Ljubljana, 8. junij 2010