Odgovor Sindikata kulturno umetniških ustvarjalcev in Sindikata novinarjev RTV Slovenija na pismo Vinka Vasleta objavljeno v Dnevniku 7.1.2009

Gospod Vinko Vasle začenja svoj odgovor s pavšalnim poskusom razvrednotiti pismo, ki sta ga podpisala predstavnika obeh sindikatov, v samem odgovoru pa pogosto uporabi metodo zastranitev. Precejšnji del odgovornosti za nastale napake ob izrekanju soglasja zaposlenih pri nastavitvi urednika 3. programa Radia vali na kolegico, ki je izpeljala volitve. Zamolči pa, da ga je kolegica še isti dan, ko mu je poslala izide glasovanja, opozorila tudi na napake pri izvedbi glasovanja in ga prosila za ponovitev. Čeprav večkrat ponavlja, da pri izrekanju mnenja zaposlenih nima nobenih pristojnosti, se je z ignoriranjem pomislekov zastopnice in zavrnitvijo njene prošnje za ponovitev glasovanja v postopek še kako vmešal. Svoje namere je dokazal tudi z interpretacijo izida glasovanja, da je kandidatka Mirjam Bevc Peressutti dobila podporo zaposlenih. Če zaostrimo njegovo razmišljanje ad absurdum, bi njegova kandidatka dobila podporo tudi v primeru, če bi dobila zgolj en sam glas, enaiintrideset glasovnih listov pa bi bilo neveljavnih. Direktor Radia prav tako večkrat ponovi stavek, da pri izrekanju soglasja »nihče ni bil proti«, ob tem pa zamolči podatek, da na glasovalnem lističu sploh ni bilo vprašanja, »ali je kdo proti«.

V odprtem pismu sindikatov KUU in novinarjev RTV Slovenija se sicer ne sprašujemo, ali gospod Vinko Vasle podpira svojo kandidatko, saj mu tega po veljavni zakonodaji sploh ni treba pojasnjevati. Vprašanje odprtega pisma, ki smo ga naslovili na snovalce novega zakona o RTV Slovenija, pa je, ali je podpora trenutnega vodstva zadostno merilo za nastavitev tako pomembnega kadra, kot je odgovorni urednik programa. Dejstvo je, da se vodilna garnitura javnega zavoda zamenja v povprečju vsake štiri leta. Če v teh štirih letih direktor Radia zaradi slabe presoje, ki je tudi rezultat zavračanja mnenja kolektiva, na to mesto nastavi že tretjega odgovornega urednika programa (natančneje enega vršilca dolžnosti z mandatom enega leta in dva nastavljena urednika) in bo z njegovim odhodom ta funkcija znova »odprta«, potem to za programske delavce pomeni skoraj vsako leto nov odgovorni urednik! Ob tem pa je treba poudariti, da gre za poteze, ki javnemu zavodu povzročajo tudi ne nezanemarljivo finančno breme, saj so v konkretnem primeru kadrovanja na tretjem programu enemu izmed urednikov odkupili 4 leta do upokojitve, drugi pa je pravdo in odškodnino iztržil na sodišču!

Te polomije direktor Radia nerad omenja, izreče pa pavšalno sodbo, ko očita »nenačelnost« nekaterih posameznikov, češ da so ti odstavljeni odgovorni urednici najprej nasprotovali, nato pa jo v postopku zamenjave branili. Toda to, kar direktor Radia razume kot nenačelnost, je seveda etična drža: to, da se z nekom ne strinjaš, ne pomeni, da moraš aplavdirati, ko direktor z njim slabo ravna. V tovrstnem nerazumevanju takšne polemične in etične drže kakor tudi v pomanjkanje občutka za kulturo dialoga, poslušanje argumentov in sodelovanje z zaposlenimi za skupno dobro programa verjetno tiči pravi razlog direktorjevega nasprotovanja institutu soglasja zaposlenih pri imenovanju odgovornega urednika. Sklicevanje na finančno odgovornost brez upoštevanja finančne škode, ki nastaja pri samovoljnih imenovanjih in odpoklicih odgovornih urednikov, kot se je dogajalo na 3. programu Radia, pa je slab alibi.

Tretji program Radia Slovenija – program Ars – ima veliko dolgoročno načrtovanih programskih vsebin in potrebuje kontinuiteto. Dejstvo je, da se vodstvo menja, tisti, ki program ustvarjajo, pa ostajajo in so pod nenehnim pritiskom vedno novih ukrepov, idej in eksperimentov posameznikov, ki se na mestu odgovornega urednika znajdejo izključno zaradi subjektivne in trenutne presoje vodstva. Če seštejemo mesece, ko sta 3. program vodila vršilca dolžnosti (z uredniki, ki so bili prav tako vršilci dolžnosti), je očitno, da je večino Vasletovega direktorovanja 3. program vodil vršilec dolžnosti. K temu dolgemu obdobju pa je treba še prišteti stresno obdobje, ko je direktor pritiskal na pozneje razrešeno odgovorno urednico; tako je podoba vodenja 3. programa pod Vinkom Vasletom povsem jasna. Zato pismo ni kritika novoimenovane odgovorne urednice (ki je bila vršilka dolžnosti kar 15 mesecev!), ampak direktorja Vinka Vasleta in njegovega kadrovanja.

Prav zaradi takšnih posameznikov je pri izbiranju odgovornih urednikov nujno upoštevati tudi mnenje programskih delavcev oz. tistih, ki vsak dan sodelujejo s svojim odgovornim urednikom. Avtoritarne nastavitve še v nobenem sistemu niso prinesle nič dobrega in to velja tudi na tej ravni. Še posebej v primeru 3. programa Radia, ki kot edini medij v Republiki Sloveniji kompleksno predstavlja in soustvarja zelo specifične umetniške zvrsti, kot so literatura, drama in resna glasba v enotnem programu. Gre za svojevrstno kulturno institucijo, zato bi jo morala voditi oseba, ki bi imela tudi potrebna posebna znanja s prej omenjenih področjih in zaupanje sodelavcev. Iskanja primernega kandidata bi se torej morali lotiti zelo resno in načrtovano, s skupnimi močmi delavcev, ki ustvarjajo program, in vodilnih, ki skrbijo za finančno poslovanje zavoda. Pomembnejšo vlogo pa bi brez izjeme moral odigrati tudi neodvisen programski svet.

Zato Sindikata kulturno umetniških ustvarjalcev in novinarjev RTV Slovenija vztrajata pri predlogu, da novi zakon o RTV Slovenija uzakoni institut soglasja zaposlenih pri imenovanju odgovornih urednikov.