Lista kandidatov (14-12-2009)

SUZANA VIDAS KAROLI

glasbena urednica in koordinatorica mednarodne izmenjave glasbenih programov (EBU) na Radiu Slovenija

Zakaj bi si nekdo, ki opravlja lep poklic glasbenega urednika na Radiu Slovenija, želel sedeti v Nadzornem svetu? Med drugim tudi zato, ker ob vsem, kar se v tej hiši dogaja, glasbo komaj še slišim. In s tem se težko sprijaznim.

V iskanju ravnovesja med opravljanjem poklica in dušečim balastom sem pred dvema letoma pristala v predsedstvu Sindikata kulturno umetniških delavcev. Tako sem aktivno sodelovala na zadnjih krogih pogajanj z vodstvom o začetku uvajanja novega plačnega sistema in pozneje zaskrbljeno opazovala realizacijo le-tega, saj je bilo uvrščanje delavcev na izpogajana delovna mesta izključno v rokah vodstva. Sem se pa že takrat spraševala, kako je možno, da se nadzorni svet takoj ne odzove na več kot 700 pritožb zaposlenih? Vsaka izgubljena tožba RTV namreč stane ogromno denarja, denarja, ki ga sicer programskim delavcem iz leta v leto jemljejo.

Nadzorni svet pri svojem delu preverja in nadzoruje gospodarnost in ekonomsko učinkovitost poslovanja. Pa vendar se za golimi številkami skriva veliko več in na to lahko opozorijo le tisti, ki vsak dan sodelujejo v ustvarjalnem procesu hiše. Že zdaj se iz dneva v dan skušamo braniti pred poskusi posameznikov, ki v želji po večji poslušanosti in gledanosti tako radijski kot televizijski program ženejo na rob dostojanstva. Glede na osnutek novega zakona o RTV pa vse kaže, da bo tržna vrednost nacionalnih programov dobila še večjo težo. Nadzorni svet, ki nadzira poslovanje RTV Slovenija, zlasti zakonitost, bi pri tem bi moral odigrati ključno vlogo kot zadnja trdnjava pri preprečevanju banaliziranja nacionalnih programov v želji po večji »tržni« uspešnosti. Zdaj je res skrajni čas, da utrdimo svoj status – status ustanove nacionalnega in kulturnega pomena – in ne popustimo v zahtevi po kvaliteti programov in storitev. Samo s tem bomo upravičili svoj obstoj. vprašanja.

SOFIJA RISTIČ

Drage kolegice in kolegi!

Za tiste, ki me ne poznate, lahko povem, da sem se v Slovenijo priselila iz Italije pred trinajstimi leti. Diplomirala sem iz glasbe in klasične filologije.
RTV Slovenija mi je bila že pred mnogimi leti znana po svojih številnih glasbenih posnetkih in zato sem ponosna, da sem kot harfistka postala članica njenega orkestra.
V teh letih sem se naučila slovensko, dobila sem slovensko državljanstvo, potem sem se začela zanimati za delovanje naše hiše in vstopila v Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija kot zaupnik zaposlenih v Glasbeni produkciji. Odrasla sem v veri, da so kulturne vsebine lahko aktualne, zanimive in privlačne, če jih znamo ponuditi na pravi način. Odrasla sem tudi pred italijansko televizijo, pred njenimi nekoč dobrimi izobraževalnimi in kulturnimi programi, in sem videla, kako jo je vedno bolj agresivna komercializacija postopoma banalizirala in uničila.
V preteklosti je bila naša RTV sposobna ustvarjati vsebine, vredne mednarodnega prizorišča, in ne vidim razloga, zakaj si ne bi smela za to prizadevati še naprej, in to ne samo na glasbenem področju.

ALEKSANDER – SAŠO HRIBAR

Kandidat za volitve članov v Programski svet RTV bo do volitev na dopustu v tujini.
Njegove konvencionalne predstavitve tako ne bo, smo pa prepričani, da gre za človeka z izkušnjami in brez zadržkov pred spremembami na bolje.

Zato pričakujemo vaš glas zanj na volitvah.

PETER KOSMAČ

Nacionalni radioteleviziji, spoštovane sodelavke in spoštovani sodelavci, se približuje orkan Majda, ki ima tudi daljše ime: Predlog sprememb zakona o Radioteleviziji; strokovnjaki pa ga ljubkovalno imenujejo kar sui generis – enkraten, drugačen od drugih. Res je, tako je drugačen, da dvomim, da bi ga državni zbor, morda pa še prej vlada, spustila iz slonokoščenega stolpa lastne presoje predlagateljev.
Sistem nacionalne RTV- kot javni servis – pa bi zagotovo preživel tudi to ujmo, saj je dovolj trden, še zlasti v ustvarjalnem potencialu. Morda bosta nadzorni in programski svet v prihodnje delovala na povsem novih pravnih temeljih in v ožji sestavi kot doslej. Morda, bogsigavedi.
Ni nas malo v RTV, ki novim zakonskim rešitvam ne podajamo rok, še več: javnosti, torej vam in našim poslušalcem in gledalcem RTV programov, smo že predstavili drugačne poglede od tistih, ki jih skozi predlagane nove zakonske rešitve ponujajo »ustvarjalci« zakona. To seveda ne pomeni, da je z aktualno medijsko zakonodajo vse OK.
Lahko je normativna ureditev za določeni poslovni sistem izdelana do popolnosti, pa ne bo delovala učinkovito, če vanj ne vstopajo ljudje, ki so vešči sistem vzdrževati, ga ciljno usmerjati, razume se: predvsem in samo v korist človeka; vse drugo je lahko samo sistemska nemorala.
S sistemom RTV se tudi ni modro poigravati, sprejemati nedorečene in morda za zaposlene celo usodne rešitve, predvsem, ko gre za delovno-pravni položaj, plačni sistem in avtonomijo pri ustvarjalnem delu. Teh dejstev se politiki pogosto ne zavedajo.
Za člana programskega sveta, spoštovane sodelavke, spoštovani sodelavci, kandidiram s ciljem, in priporočili mnogih od vas, da pridejo močneje do izraza zahteve zaposlenih, še zlasti, ko se sprejemajo programsko-poslovni načrti in letne bilance stanja in uspeha RTV.
Ni se namreč še zgodilo, da bi nas, zaposlene ob sprejemanjih poslovnih načrtov kdorkoli vprašal, ali bomo zmogli ob vedno slabših delovnih razmerah vse načrtovano v tekočem programsko-poslovnem letu tudi uresničiti. Še več: po vsakem zaključku poslovnega leta se doslej še ni zgodilo, da bi programski ali pa nadzorni svet samoiniciativno sprejela sklep, ki bi vodstvo zavezal, da zaposlenim izplača trinajsto plačo. Morda zato, ker vselej uresničimo vse, kar nam je naloženo. Žal se tako dogaja leto za letom, desetletje za desetletjem …

Na listi, ki jo je oblikoval Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev, smo kandidati, ki zagotavljamo izpeljavo sprememb, predvsem v humanejšem odnosu inštitucije – ustanovitelja in RTV – do nas, zaposlenih v javnem servisu, in to ne glede na to, kakšen bo status RTV v prihodnje.

Nismo najboljši, smo pa boljši od tistih, ki mislijo, da so najboljši.