Spoštovani gospod Uroš Škerl!

V torkovi izdaji Dnevnika (20. 11. 2007) ste v članku Plačna pogajanja na RTV zapisali vrsto netočnosti in tako neverodostojno obveščali javnost o vsebini pogajanj za pripravo in sklenitev tarifnega dela posebne kolektivne pogodbe Javnega zavoda RTV Slovenija.

Javni zavod RTV Slovenija je bil uvrščen v plačni sistem javnega sektorja leta 2003, ko je Državni zbor RS sprejel amandma k Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju – člen 13. Od tedaj se plačni sistem javnega sektorja postopoma udejanja tudi v RTV (uskladitve izhodiščne plače, pokojninska premija, regres za letni dopust).

V javnem zavodu se z vodstvom pogajata reprezentativna Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija in Sindikat delavcev v radiodifuzije Slovenije, za poklicne novinarje pa se pogaja Koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija. Vsak ima svojo pogajalsko skupino z vodjo, tako da so vodje sindikalnih pogajalskih skupin trije.

Temelji za plačna razmerja so tudi v RTV S postavljeni v Kolektivni pogodbi za javni sektor

z usklajenimi orientacijskimi delovnimi mesti, ki v veliki meri odpravljajo dosedanja nesorazmerja med primerljivimi delovnimi mesti tako v javnem sektorju kot v RTV.

Temeljni cilj pogajanj je torej vzpostavitev pravih vrednostnih razmerij med paleto poklicev,

ki zagotavljajo profesionalno raven, primerno standardom nacionalnih radiotelevizij.

Iz teh izhodišč doseči usklajen, torej za obe pogajalski strani sprejemljiv predlog novega plačnega sistema, kot izhaja iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivne pogodbe za javni sektor, je odgovornost pogajalcev na obeh straneh.

Pogajanja so zahtevna, saj se pogajalci srečujejo z dolgo zatajevanimi problemi poklicnih skupin in anomalijami dosedanjega plačnega sistema. Po oceni sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev mora biti novi plačni sistem, kot najžlahtnejša investicija v ustvarjalne in profesionalne kadre, podlaga in vzpodbuda programski in izvedbeni rasti nacionalne RTV, kot največjega kulturnega hrama v Sloveniji.

Ni se bati, da bi ob dobro pretehtanem razvrščanju delovnih mest v plačne razrede

spregledali pomen prvakov (najvidnejših ustvarjalcev ) v posameznem poklicu. Seveda pa le-ti ne morejo biti edina skrb pogajalcev.

Sredstva, potrebna za uskladitev oziroma odpravo plačnih nesorazmerij (in ne dvig plač!),

se oblikujejo iz vsakoletne za polovico nižje uskladitve izhodiščne plače (sklad za odpravo nesorazmerij), prihrankov iz doslej previsokih plač (zaradi individualnih aneksov, podeljenih brez pravne podlage, že veljavne Uredbe za določitev plač direktorjev in ravnateljev v javnih zavodih), pa tudi prihrankov plačne mase zaradi upokojitev ter rezultatov dobrega poslovanja, ki so tudi posledica prenizkih plač. Ne nazadnje, končno bo, po dolgoletnem občutnem zaostajanju, potrebno uskladiti tudi RTV-prispevek z inflacijskimi gibanji.

Honorarni sodelavci so bili vselej dragoceno ustvarjalno programsko zaledje, obenem pa se je plačna politika opirala in se še opira na v glavnem nizka in zakasnela izplačila za njihovo delo. Zavod bo v prihodnje moral ravnati zakonito tudi na tem področju.

Ne moremo mimo omembe kapitala Eutelsat: po oceni sindikata se je sprva financiral tudi iz sredstev za plače zaposlenih v RTV, zato pričakujemo, da se bo del te investicije razvojno uporabil kot prepotrebni vložek v visoko profesionalne kadre na vseh poklicnih področjih v Javnem zavodu RTV Slovenija. Iskreno upamo, da bodo tako Programski svet RTV kot tudi programsko in poslovno vodstvo zmogli ta kvalitativni preskok v razmišljanju.

Peter Kosmač, vodja pogajalske skupine SKUU RTV in

Aleša Valič, namestnica vodje